Beseda zeliščar danes pomeni marsikaj. Za nekatere romantično podobo nekoga, ki nabira rastline na travniku, za druge modni trend, za tretje pa nekaj, čemur ne zaupajo povsem. Sama jo razumem drugače. Zame zeliščar ni naziv, ampak odnos do narave, do znanja in do človeka.

Sem Ljuba. Po izobrazbi magistra farmacije, po srcu pa zeliščar že od otroštva in čeprav sem večino svojega poklicnega življenja preživela v svetu farmacevtske stroke, me je narava vedno znova tiho, a vztrajno klicala nazaj.

Kako se rodi zeliščar – ne iz knjige, ampak iz življenja

Moje prvo srečanje z zelišči ni bilo v laboratoriju, ampak doma. Spominjam se vonja sušenih rastlin, skrbno zloženih v papirnate vrečke, in tihega spoštovanja, s katerim so se uporabljale. Takrat še nisem vedela, da se temu reče zeliščarstvo. Vedela sem le, da narava pomaga, če jo znaš poslušati.

Kasneje me je pot vodila v farmacijo. Tam sem dobila tisto, kar danes štejem za ključno prednost: razumevanje učinkovin, delovanja rastlin na telo, interakcij, omejitev in varnosti. To je znanje, ki ga dober zeliščar mora imeti, ne le občutka, ampak tudi odgovornost.

Zakaj dober zeliščar potrebuje tudi farmacevtsko znanje

Zelišča niso “nedolžna”. So močna. In prav zato verjamem, da mora biti zeliščar nekdo, ki razume:

• kaj rastlina vsebuje,
• kako deluje v telesu,
• kdaj je primerna in kdaj ne,
• kako dolgo jo lahko uporabljamo,
• komu jo lahko priporočimo in komu ne.

Pri svojem delu vedno združujem tradicionalno znanje in sodobno farmacevtsko stroko. Ne verjamem v čudeže čez noč, verjamem pa v nežno, postopno podporo telesu, takšno, ki je varna in smiselna.

Zeliščar danes – med tradicijo in odgovornostjo

Danes je beseda zeliščar zelo pogosto uporabljena. A ni vsak, ki nabere rastlino, tudi zeliščar. Pravi zeliščar pozna rastlino od rastišča do uporabe, razume čas nabiranja, način sušenja, shranjevanja in priprave.

Pri meni nobena rastlina ni “samo čaj”. Vsaka ima svojo zgodbo:

• kje raste,
• kdaj jo nabiramo,
• kateri del uporabljamo,
• kako jo pripravimo,
• komu koristi in komu ne.

In prav to skušam prenašati naprej skozi izdelke, zapise in pogovore z ljudmi.

Zeliščarstvo ni trend, je odnos do zdravja

V svetu hitrih rešitev in instant odgovorov se ljudje vedno pogosteje vračajo k naravi. Ne zato, ker bi zavračali medicino, ampak ker si želijo celostnega pristopa. Zeliščar pri tem ne nadomešča zdravnika ali farmacevta, ampak ju dopolnjuje.

Vedno poudarjam: “Zelišča niso proti medicini. So njena zaveznica, kadar jih uporabljamo pravilno.”

In ravno zato se mi zdi pomembno, da ima zeliščar znanje, izkušnje in spoštovanje do meja, ki jih narava in telo postavljata.

Zakaj sem ustvarila Zelišča mame Ljube

Ko sem začela pripravljati zeliščne izdelke, sem vedela, da želim drugače. Brez praznih obljub, brez pretiravanja, brez modnih fraz. Želela sem, da vsak izdelek temelji na:

• strokovnem znanju,
• preverjenih rastlinah,
• jasni in pošteni komunikaciji.

Zeliščar, ki mu zaupam, mora znati tudi reči: “To zate ni primerno.”
In včasih je prav to največja strokovnost.

Zeliščar s človeškim obrazom

Pri svojem delu ne vidim “strank”, vidim ljudi. Vsak s svojo zgodbo, telesom, izkušnjami. In morda je prav to tisto, kar danes najbolj manjka je človeški stik, poslušanje in potrpežljivost.

Zeliščar ni nekdo, ki ponuja univerzalne rešitve. Je nekdo, ki razume, da ni vse za vsakogar in da je narava močna le, če jo uporabljamo modro.

Če iščete zeliščarja, iščite znanje in poštenost

Če bi danes nekomu svetovala, kako prepoznati dobrega zeliščarja, bi rekla takole:

• ne obljublja čudežev,
• zna razložiti, zakaj nekaj deluje,
• opozori na omejitve,
• deluje odgovorno,
• in nikoli ne postavi ega nad zdravje človeka.

To so vrednote, po katerih sama delam. In po katerih želim, da se zeliščarstvo tudi v prihodnje razvija.

Zeliščar sem zato, ker spoštujem naravo.
Magistra farmacije sem zato, ker spoštujem znanje.
Oboje skupaj pa zato, ker spoštujem človeka.